Kako plešemo...
Tovrstni športni plesi zahtevajo izredno natančno tehniko izvedbe posameznih plesnih figur, ki jih skupaj izvajata plesalec in plesalka – plesni par. Kot šport spadajo v skupino estetskih športov, kamor prištevamo še ritmično gimnastiko, drsanje, kotalkanje, aerobiko, umetnostno plavanje ...V standardnih in latinsko – ameriških plesih prihaja do izraza sposobnost plesalcev za interpolacijo glasbe, za podoživljanje njenega bistva in za predstavitev njenega gibanja, ki sproža v gledalcih čustvena doživetja lepega.
Plesalec in plesalka ob plesni glasbi izvajata vrsto zapletenih in tehnično zahtevnih plesnih figur, povezanih s koreografsko celoto vsak ples ima svoj poseben izvor plesnih figur, karakter in svoj stil, ki ga plesni par pokaže na čimbolj izviren in ustvarjalen način. Poleg prirojenega občutka za ritem je potrebna izjemna koordinacija, sposobnost za ohranjanje ravnotežja, velika gibljivost… dokaj natančna tehnika ločuje virtuozne plesalce od povprečnih, pravilna in lepa drža, izkoriščanje celotne plesne površine pa skozi iluzijo lahkotnosti dodaja čar dobremu plesalcu.
Skupino standardnih plesov predstavlja 5 plesov, ki se odlikujejo po plavajoči breztežnosti, ritmično menjajočimi se gibalnimi sekvencami in hitrimi reakcijami v gibanju. Izhodišče je naravno, plesnim strukturam prilagojeno gibanje, za katerega je potrebna velika energija s čim manj vidnega napora. Plesi zahtevajo posebno plesno držo, posebno tehniko gibanja ter »zlitost plesalke in plesalca v eno«. Gre za lahkotnost gibanja, ki večkrat ustvarja iluzijo lebdenja.
Navadno plešemo v zaprti plesni drži. V tehniki so stopala za razliko od latinsko – ameriških plesov vzporedna, noge pa se premikajo tesno druga mimo druge. Pri hoji nazaj se odrivamo s pete, pri premikanju naprej pa se načeloma stopi naprej na peto in nato na celo stopalo. Telo je pokončno in sproščeno.